Vloga koučinga pri osebnostnem razvoju in gradnji kariere

Pravijo, da v karieri slej ko prej vsakdo pride na svoje razpotje — križišče brez smerokazov. Nisi več na začetku, a tudi nisi „prispel“. Delaš, trudiš se, vlagaš sebe, a imaš občutek, da nekaj ne gre. Kot da si dolgo vozil po isti poti, nato pa obstal pred križiščem, ki ga nihče ni označil, in zdaj stojiš. Gledaš in se sprašuješ: kam zdaj?

Ko pogledam nazaj na svojo kariero, dolgo več kot 25 let, je bilo veliko takšnih situacij. Veliko križišč brez oznak. Včasih sem stala in čakala, da se stvari razjasnijo same od sebe. Včasih sem poskušala iti nazaj po stari poti, ker mi je bila znana. Spet drugič sem samo stala in gledala v prazno, brez ideje. V literaturi se za te trenutke pogosto uporablja izraz „Peterovo načelo“ – teorija, ki pravi, da ljudje v organizacijah napredujejo do ravni svoje nekompetentnosti. A resničnost je pogosto drugačna. Ne gre vedno za nesposobnost. Nihče nas ni naučil, kaj narediti, ko pridemo do točke, kjer se od nas ne pričakuje več več dela, temveč več vpogleda. Ko težava ni več v znanju, temveč v perspektivi. Prav tu se odpre prostor za koučing.

Najprej razčistimo nekaj! Koučing ni „potiskanje“ k uspehu, ni „trener za življenje“, ni nekdo, ki ti zjutraj ob kavi govori motivacijske fraze. Koučing ni „popravljanje“ ali pametovanje. Ni rezerviran za „tiste na vrhu“. Koučing je v resnici prostor. Prostor, kjer te nekdo pozorno posluša, te vpraša tisto, česar si sam nikoli ne vprašaš, in ti drži ogledalo, v katerem ne vidiš pomanjkljivosti, ampak možnost. Potreba po koučingu se pojavi, ko spoznaš, da si ujet med potencialom, ki ga čutiš v sebi, in resničnostjo, v kateri se vsak dan znova počutiš nekoliko omejeno.

Ljudje pogosto pridejo na koučing, misleč, da bodo dobili nasvet. Da jim bo nekdo rekel: „Naredi to, pojdi tja, pusti ono.“ A v resnici je koučing trenutek, ko končno nekdo ne ve bolje od tebe, ampak ti pomaga, da bolje spoznaš sebe. Pravzaprav, če ti kouč daje nasvete, obstaja velika verjetnost, da to ni pravi koučing.

Kouč je tisti, ki zna postaviti pravo vprašanje ob pravem času. Nekdo, ki ti pomaga, da slišiš sebe skozi hrup pričakovanj drugih. Da vidiš, kje si, kaj želiš in kaj ti trenutno stoji na poti — zunaj ali znotraj. V praksi se koučing pogosto začne prav takrat, ko ti je dovolj vsega „Imaš dobro službo, kaj ti manjka“, ko te od znotraj pritiska občutek, da nisi na svojem mestu, pa tega ne znaš pojasniti. Ko si „funkcionalen“, a nesrečen. Ko te več ne veseli tisto, kar je včeraj imelo smisel.

To ni zlom — to je signal. Poziv k razvoju novih pogledov in spoznanj.

Kot kouč, trenerka in svetovalka, ki že vrsto let dela z ljudmi v različnih fazah kariere, verjamem, da se noben notranji nemir ne pojavi brez razloga. Če ti nekaj ne da miru, če imaš občutek, da se „nekaj spreminja“, čeprav je na zunaj vse enako — tega ne ignoriraj. Ni treba, da poznaš vse odgovore. Ni ti treba vsega narediti sam. In ni sramotno reči: „Ne vem, kaj je moj naslednji korak.“ Včasih je najbolj zdrava stvar, ki jo lahko narediš, da se ustaviš, pogledaš okoli sebe in rečeš: „Čas je, da bolje spoznam sebe, tukaj, kjer sem, s tem, kar sem.“

Ko to narediš, si že začel hoditi naprej. Morda brez zemljevida, a prvič zares v smer, ki si jo izbral sam.

Avtorica: Nada Niklanović
Strokovnjakinja za razvoj organizacij in človeških virov | Certificirana koučinja | Trenerka | Svetovalka