Razpršena pozornost – vam je to znano?
okt. 2025.
V današnjem času je najpogostejši razlog za pogovor s pedagogom težava razpršene pozornosti pri učencih. Pozornost je najpomembnejše “orodje”, ki ga učenec prinese s seboj v šolo, in od tega, kako dobro zna ravnati s tem “orodjem”, je odvisno, ali bo odličen, miren in zbran učenec. Kaj pa, ko pozornost popusti? Kako nastane in zakaj se tako hitro izgubi?
Za starše je najdragocenejše vprašanje: kaj lahko konkretno storite, da pomagate svojemu otroku izboljšati koncentracijo, usmeriti pozornost in se osredotočiti na določeno dejavnost?
Vzroki za razpršeno pozornost so lahko različni. Verjetno boste najprej pomislili na mobilne telefone, družbena omrežja in množico informacij, ki nas vsakodnevno preplavljajo. To je delno res, vendar se vzroke lahko išče tudi globlje – na nevrološki ravni.
Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) ali brez nje (ADD) je nevrološka razvojna motnja, za katero so značilni simptomi nepazljivosti, impulzivnosti in hiperaktivnosti. Nekateri otroci kažejo pretirano aktivnost, nizko stopnjo tolerance, neprožnost ter težave s kratkotrajnim spominom, pozornostjo in zaznavanjem.
Simptomi se lahko pojavijo že pri treh letih, pri številnih otrocih pa se izraziteje pokažejo šele v šoli, ko se soočijo z obveznostmi, ki zahtevajo trud in osredotočenost na teme, ki jim morda niso zanimive. Šola, čeprav ni vedno vznemirljiva, krepi značaj, vztrajnost in občutek odgovornosti. Naša naloga kot staršev in učiteljev je, da otrokom približamo pomen učenja – kar na začetku ni enostavno.
Obstajajo tri glavne značilnosti, na katere moramo biti pozorni, ne glede na to, ali ima otrok diagnosticirano motnjo pozornosti ali ne:
Zmanjšana pozornost
Otrok pogosto:
• ima težave s koncentracijo pri pouku,
• težko dokonča naloge, hitro se dolgočasi,
• ima težave s poslušanjem in sledenjem navodilom,
• izgublja stvari,
• pozablja obveznosti,
• deluje odsotno, tudi ko mu nekdo neposredno govori.
Hiperaktivnost
Pri mlajših otrocih se kaže kot:
• pretirano vznemirjenost in nemir,
• nezmožnost mirnega sedenja,
• pretirano govorjenje in hrup,
• nenehno gibanje in menjava dejavnosti.
Pri starejših otrocih:
• nervozno gibanje, tapkanje z nogami ali rokami,
• težave z mirnim sedenjem v učilnici,
• stalna potreba po gibanju,
• težave pri delu v tišini,
• preveč govori.
Impulzivnost
Za majhne otroke je impulzivnost običajna, pri šolarjih pa se pričakuje določen nadzor nad vedenjem. Otrok z izraženo impulzivnostjo pogosto:
• prekinja druge,
• odgovarja, še preden dobi vprašanje,
• težko čaka v vrsti,
• prekinja pogovore in igre,
• burno reagira,
• moti druge pri igri, ne da bi se tega zavedal.
Kako pomagati otroku
Začnite postopoma uvajati rutino v vsakdanje življenje.
Če je otrok predšolski, določite čas za branje vsak večer – po možnosti brez ilustracij, da razvije domišljijo. Po branju se z otrokom pogovorite o zgodbi in mu zastavite vprašanja, kot na primer: »Kaj bi ti naredil, če bi bil v vlogi junaka?«
Uvajajte igre s pravili, najbolje skupinske, ki učijo sodelovanja in spoštovanja pravil.
Pri šolarjih je pomembno, da imajo strukturiran popoldan. Ne preobremenjujte jih z dejavnostmi, ampak uvedite rutino, ki uravnoteži delo in počitek. Začnite s 15 minutami učenja in 10 minutami odmora, nato čas postopoma podaljšujte.
Bodite pozorni na odlašanje z obveznostmi (prokrastinacijo). Takšno vedenje vodi v občutke krivde in tesnobe, kar še dodatno otežuje opravljanje nalog.
Sprva bodite ob otroku med učenjem, da pridobi občutek varnosti, nato ga postopno navajajte na samostojno delo.
Pomagajte mu glede na njegov slog učenja – vizualni, slušni ali kinestetični.
Ne pozabite na počitek!
Vaje za čuječnost (mindfulness) so zelo koristne za treniranje pozornosti in prisotnosti v trenutku.
Jasmina Momčilović, pedagoginja
Če želite rezervirati posvet, lahko Jasminin profil najdete tukaj: https://easypass.rs/profesor/jasmina-momcilovic