Introvertirani otroci – pomagajte jim razumeti, da v tem ni nič slabega
okt. 2025.
Kot starši si seveda želimo pomagati svojim otrokom. Počutimo se nagrajene, ko jim gre dobro, in delimo njihovo bolečino, ko se stvari zapletejo. Vendar pa je, ko so starši introvertirani – in imajo tudi introvertirane otroke – odločanje pogosto zamegljeno z anksioznostjo in dvomi.
Velik del svojega življenja sem preživela kot tipična introvertka. Bila sem nekoliko sramežljiva, ne čudna (no, morda le malo), a izjemno občutljiva na to, da se ne vklapljam v vsa „družbena okolja“, ter na to, kako so ljudje gledali na mojo „zadržanost“. Danes, v zrelih letih, sem spoznala, da se lahko odlično znajdem s svojo introvertiranostjo v ekstrovertnem svetu in da je to v resnici skrita moč – odprta prednost. Še posebej v vlogi starša, saj lahko prav zaradi tega svojemu „tihemu“ otroku vlijem veliko samozavesti.
Kako vliti zaupanje introvertiranemu otroku
Delite zgodbe iz svojega otroštva kot introvert.
Uporaba osebnih zgodb lahko pomaga introvertiranim otrokom razumeti, kaj se dogaja v njihovih življenjih. Povejte jim, da je popolnoma v redu biti tak, kot si – še posebej v šoli.
Dragi starši, prosim vas, ne dovolite nikomur, niti izobraževalnim ustanovam, da spreminjajo naravo, dušo ali temperament vašega otroka. Imam v mislih situacije, ko se od otroka zahteva, da je nekaj, kar ni, na primer:
»Vaš otrok je sramežljiv, naučite ga, da se več javi pri pouku!«,
ali »Vaš otrok se ne zna postaviti zase, naučite ga, da zna vrniti udarec!«,
ali »Ne bere dobro, vadite z njim popoldne!« (ne da bi vam kdo pojasnil kako to pravilno narediti – kar je najpomembnejše).
Poslušajte nasvete, ki so konstruktivni in ponujajo rešitve, prilagojene naravi vašega otroka, ter sprejmite podporo, ki vam pomaga resnično opazovati in poslušati svojega otroka.
Dajte jim prostor, da stvari počnejo na svoj način.
Moj prvi instinkt kot starša je bil, da „skočim“ in „rešim“ svojega introvertiranega otroka iz njegove tihe narave, kadar stvari niso šle po načrtu – ali vsaj ne po tistem, ki so ga „vsi“ pričakovali.
Primer: moja mlajša hči je igrala violino. Čeprav je imela lep odnos s svojo učiteljico, z njo ni veliko komunicirala. Najprej sem želela posredovati in govoriti z učiteljico v njenem imenu, vendar sem se vprašala – zakaj? Ni bilo nobenih težav, ki bi zahtevale mojo intervencijo, zato sem se odločila, da se ne vmešavam in le opazujem.
Ugotovila sem, da ima moja introvertirana hči svoj edinstven način komunikacije z učiteljico – takšen, ki ne zahteva mojega posredovanja, a temelji na zaupanju. Namesto da bi se vtikala, sem se naučila čakati trenutek, ko se bo sama odprla in povedala, kar želi. Na ta način so najini pogovori postali bolj naravni, sproščeni in polni zaupanja.
Opomnite svojega introvertiranega otroka, da je tišina moč.
Obstaja več načinov, kako vzgojiti samozavestne in mirne introvertirane otroke. Čeprav sem sprva želela vedno „reševati“, sem spoznala, da pretirano posredovanje ne pomaga krepiti otrokove samozavesti.
Lahko pa ji pomagam tako, da s svojim vedenjem pokažem, kako komunicirati, in jo naučim, da je v drugačnosti lepota sveta, v katerem živimo.
Najpomembnejše, kar želim, da moja hči razume, je, da je tišina MOČ! Opazovanje in pozorno poslušanje drugih sta ključ do razumevanja in uspeha.
Kot starši lahko otrokom pomagamo, da odkrijejo svoje talente – tiste, ki jih ni mogoče izmeriti ali oceniti. Prvo in najpomembnejše pravilo je: „Nikoli ne primerjaj svojega otroka z nikomer!“
Ker živimo v družbi, ki tišino (introvertiranost) pogosto vidi kot nekaj drugačnega, potrebujejo naši introvertirani otroci vso samozavest in pozitivno sprejemanje, ki ga lahko dobijo.
Človek z zdravim samozaupanjem bolj uživa v življenju, zna ceniti sedanji trenutek in je na splošno srečnejši. Dobro se počuti sam s sabo in si družbo izbira takrat, ko jo želi – ne zato, ker bi jo potreboval.
Jasmina Momčilović, pedagoginja
Če želite rezervirati posvet, lahko najdete Jasminin profil tukaj:
https://www.easypass.rs/profesor/jasmina-momcilovic